Finančni analitik, finančni strokovnjak, premoženjski svetovalec, finančni arhitekt, skrbnik…To je le nekaj izmed izrazov, ki jih povezujemo z osebami, ki finančno svetujejo. Kako v poklicu, ki ga ne opredeljuje nobena klasifikacija poklicev, sploh ločiti zrno od plevela? Kako ločiti med samooklicanimi finančnimi svetovalci in resničnimi strokovnjaki?
Kot finančni svetovalec se lahko predstavi praktično vsakdo
Na trgu srečujemo poplavo samooklicanih finančnih svetovalcev, ki so praviloma samo prodajalci. Klasifikacija poklicev namreč jasno ne določa poklica premoženjskega svetovanja, zato se kot strokovnjak lahko predstavi praktično vsakdo. Zato preverite njegovo znanje s področja ekonomije, investicij, davkov in prava. Kako lahkonekdo s pomanjkljivo izobrazbo svetuje o zapletenih finančnih pojmih, kot so korelacija, volantilnost trgov in sestava portfeljev?
Vztrajno zagovarjanje enega samega produkta ali ponudnika
V praksi se lahko zgodi, da finančni svetovalci zavzeto zagovarjajo samo en produkt, ali pa samo enega ponudnika. Večina jih pravi, da je to na trgutrenutno najboljša možnost. Bodimo realni. Ni produkta, ki bi bil v vseh pogledih idealen. Nekdo, ki zastopa samo eno družbo, ni objektiven in zagovarja tisto, kar mu je bilo naročeno. Zato svetujem, da od svetovalca zahtevate razkritje, s katerimi družbami sodeluje in na kakšen način.
Neodvisnost pod krinko ekskluzivnega trženja
V praksi se nemalokrat dogaja, da se pod krinko neodvisnosti, preferira točno določeno družbo (zavarovalnico, banko, družbo za upravljanja ipd.) Finančni posrednik je po zakonu dolžan zavarovalcu razkriti, ali je morebiti zavezan posredovati izključno določeno družbo (ekskluzivnost).
Licence, licence, licence
Pri nas je področje finančnega in naložbenega svetovanja z vidika licenc še zmeraj premalo urejeno in regulirano. Vsak, ki ponuja finančne produkte, bi se moral izkazati z licenco, ki jo predpisuje zakon. Vsako področje svetovanja predpisuje določene licence:
– Svetovanje na področju zavarovalnih poslov predpisuje izdano licenco iz strani AZN (Agencije za zavarovalni nadzor) in opravljen preizkus strokovnih znanj pri Zavarovalnem združenju.
– Za svetovanje na področju nalaganja v vzajemne sklade, mora imeti svetovalec opravljen preizkus strokovnih znanj pri Združenju družb za upravljanje in izdano licenco s strani ATVP (Agencija za trg vrednostnih papirjev).
– Pri trgovanju na borzi, mora imeti svetovalec opravljen izpit za borznega posrednika, ki ga opravi preko Združenja članov borze vrednostnih papirjev, licenco za opravljanje pa mu podeli ATVP.
Vsem potencialnim vlagateljem tako priporočamo, da preverijo identiteto tržnika ter ali ima za svetovanje ustrezna dovoljenja in pooblastila.
Etično svetovanje
Razlika med običajnimi prodajalci produktov ter pravimi finančnimi svetovalci je ta, da slednji pri svetovanju upoštevajo visoke etične standarde. Ti sicer niso nikjer zapovedani ali uzakonjeni, saj so del človekovega prepričanja, zato jih je težko prepoznati. Upravičeno (ne)zaupanje, se izkaže šele na daljši rok, a kljub temu so podjetja z visokimi moralnimi in etičnimi standardi na daljši rok uspešnejša, kot tista, ki delajo na kratki rok in etike ne upoštevajo.
