Naložbe v banke z grenkim priokusom.
Pisalo se je leto 2007, ko je državni vrh ponudil delnico Nove Kreditne banke Maribor za ceno 27 evrov. Mali vlagatelji so množično, skorajda evforično kupovali delnice banke, ki naj bi nekoč nesle zlata jajca. Da je to varna, zaupanja vredna naložba, so vpili v nebo. Nekateri, da ne bi zamudili te življenjske priložnosti, so najeli kredit ali prodali obstoječe vrednostne papirje. O tem, da so k temu prispevali tudi napihljivi mediji in špekulacije, najbrž ni treba izgubljati besed.Če so državne banke v preteklosti uživale sloves stabilne, zanesljive, zaupanja vredne finančne institucije, se danes na njih spominjamo z grenkim priokusom.
Vse več in več slabitev ter rezervacij.
Vzporedno se odvija še ena zgodba, naše največje slovenske banke. Ta buri duhove najprej z dejstvom, da smo za dokapitalizacijo NLB ‘zmetali’ že več kot pol milijarde davkoplačevalskega denarja. Govorimo o skominah bank o hitrih in lahkih zaslužkih ter velikodušnih posojilih gradbeništvu v preteklosti, kar ima danes za posledico zaskrbljujoče visok delež slabih posojil. To so tista posojila, ki jih je banka odobrila komitentom z bonitetno oceno D in E, ter posojila drugih strank, ki s plačili obrokov zamujajo več kot 90 dni. Delež teh se bo v prihodnje še povečeval, po pričakovanjih na 18 %, kar je predvsem posledica prezadolženosti podjetij, nizke gospodarske rasti, padca bonitetnih ocen bank in podjetij. Ker imajo banke za večino takšnih posojil slaba kritja, morajo zaradi naštetega, oblikovati vse več in več slabitev ter rezervacij.
Kakšna je sploh stabilnost bank?
Okrepljeno oblikovanje rezervacij in oslabitev pa je tudi pomemben razlog za najslabše poslovne rezultate slovenskega bančnega sistema doslej. Celotni obseg slabih terjatev se je okrepil za 8,5 % in je ter tako predstavljala 11,8 % celotne izpostavljenosti slovenskega bančnega sektorja, kar je najvišji delež od leta 1995, odkar imamo podatke. (UMAR) Banke bi tako potrebovale 2,5 milijarde evrov novega svežnja denarja, če želijo ohraniti zahtevano kapitalsko ustreznost 10 odstotkov. Prav kapitalska ustreznost pa ta eden izmed pomembnejših razlogov za omejen dostop slovenskih bank do tržnih virov financiranja. Letna poročila poslovanja bank torej razkrivajo gromozanske izgube, a očitno vendarle ne tolikšne, da si vodstvo banke v preteklosti ne bi moglo izplačati rekordno visokih nagrad. Da pa banke ne ustvarjajo samo nove in nove izgube ter potrebujejo nove in nove dokapitalizacije, za nameček v svojih rokah držijo tudi rekordne cene zastavljenih nepremičnin. Čeprav je bilo za pričakovati, da banke očistile svoje bilance in plasirale nepremičnine na trg, se to ni zgodilo. In če se sedaj vrnem k malim vlagateljem, ki so leta 2007 neutrudno v vrstah čakali na svoj kos pogače. Prav ti se sprašujejo, kako je v teh časih z varnostjo in stabilnostjo bančnih vlog. Mirijo nas, da ni nikakršnega razloga za vsesplošno paniko, saj so vendar banke s sedežem v Sloveniji vključene v sistem zajamčenih vlog bank in hranilnic, in sicer do višine 100.000 EUR. Ironično je le to, da jamstvo zagotavlja država Slovenija, z že tako obubožanim državnim proračunom in visoko stopnjo zadolženosti. Zadolževanje je namreč v preteklosti uporabljala tudi država in v teh letih povečala svoj javni dolg. Dodatno se je zaradi znižanja bonitetnih ocen povišal tudi strošek servisiranja javnega dolga, kakor tudi izdatki za vračilo obresti. Ste torej še zmeraj tako prepričani v neomajnost slovenskih bank?
