Evropska centralna banka in centralne banke posameznih držav članic EU so sicer politično neodvisne institucije. To pomeni, da vlade držav ali druge institucije in organi EU ne smejo vplivati na odločanje ECB. Zato predpostavimo, da je vpliv ECB na zniževanje javnih dolgov posameznih držav članic evro območja, ki ga bomo opisali v naslednjih odstavkih, le nenamerna posledica ekspanzivne monetarne politike, ki jo le ta izvaja. Ali je temu res tako, ni tema današnjega prispevka.
Slika 1: Kako ECB uspešno pomaga državam zniževati njihov javni dolg.
V poenostavljenem miselnem vzorcu sem predstavil vpliv kvantitativnega sproščanja na zniževanje »dejanskega« javnega dolga držav članic evro območja.
Ko ECB odkupuje državne obveznice in povečuje količino denarja v obtoku, čemur v pogovornem jeziku pravimo tiskanje denarja, namreč zmanjšuje dejanski javni dolg držav.
Dokler teh obveznic ne proda nazaj privatnim investitorjem (česar pa, po njihovem sporočilu javnosti, v bližnji prihodnosti ne nameravajo narediti), je dejansko stanje takšno, kot, da teh obveznic sploh ne bi bilo. Države sicer plačujejo obresti na te obveznice evropski centralni banki, ta pa jih posredno, preko centralnih bank posameznih držav članic, večino nakaže nazaj v proračune držav. Države torej na te obveznice praktično ne rabijo plačevati obresti.
Iz naslednjega grafa je razvidno, da ECB poseduje že okrog 13 odstotkov javnega dolga držav evro območja, do konca leta 2017 pa bi naj delež zrastel na 20 odstotkov. To pomeni, da bo dejanski javni dolg držav 20% nižji, kot ga prikazujejo statistike.
Slika 2: Delež javnega dolga, ki ga posedujejo centralne banke. Vir: AllianzGI Capital Markets & Thematic Research, Bank of Japan, Datastream, EU Commission, ECB, Federal Reserve System, IMF (23.11.2016)
Kvantitativno sproščanje je seveda močno vplivalo tudi na nižanje zahtevane donosnosti državnih obveznic. Po podatkih Bloomberga, je konec novembra 2016 že več kot 40 % državnih obveznic evro območja prinašalo negativno donosnost.
Države se torej lahko na novo zadolžujejo po zelo nizki obrestni meri (ali celo negativni), stare obveznice, na katere so morali plačevati visoko obrestno mero, pa je odkupila ECB. Države imajo torej sedaj idealno priložnost, da dolgove z visoko obrestno mero konvertirajo v nove z nižjo obrestno mero.
Hkrati z zniževanjem »dejanskega« javnega dolga, se znižuje tudi proračunski primanjkljaj držav. Proračunski odhodki za obresti so sedaj namreč dosti nižji, proračunski prihodki pa zaradi dobičkov, ki jih ECB vrne državam, višji.
Slika 3: Gibanje tečaja EUR/USD v zadnjih treh letih – 1.1.2014 do 31.12.2016. Vir: www.tradingeconomics.com
Večja količina denarja v obtoku in nižja obrestna mera vplivata na depreciacijo (padec vrednosti) evra. Evro je npr. proti dolarju v zadnjih treh letih upadel kar za 30 %. Vsi prej navedeni ukrepi so usmerjeni v zviševanje inflacije, kar posredno ponovno vpliva na zniževanje višine javnega dolga (zaradi vpliva inflacije je dolg realno nižji). Inflacija se sicer zvišuje zelo počasi, kar je predvsem posledica globalizacije – marsikaj lahko dosti ceneje kupimo v tujini, ker so tam npr. proizvodni stroški ali stroški dela dosti nižji. Če bi bila EU zaprta družba, bi bila inflacija ob takšnem povečevanju količine denarja v obtoku najverjetneje dosti višja.
Je pa to seveda voda na mlin državam evro območja, saj lahko ECB odkupi dosti večjo količino njihovih obveznic, kot bi jih lahko sicer, in s tem razbremeni njihove proračune.
Vsaka enačba pa ima dve strani. Če nekdo profitira (v tem primeru javne blagajne), mora na drugi strani nekdo to plačati. In to je javnost, zasebni vlagatelji, ljudje, ki varčujejo v bankah, pokojninskih družbah, zavarovalnicah… Ti so namreč največji lastniki državnih obveznic, ki bodo v prihodnje najverjetneje prinašale negativno realno donosnost.
